Oblak Oblak
padalec padalec

Literarni natečaj ˝Glas ženske˝

LITERARNI NATEČAJ GLAS ŽENSKE

V VDC Tolmin že od leta 2005 sodelujemo na literarnem natečaju Glas ženske, ki jo Pokrajina Gorica razpisuje v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica. Tudi v letu 2014 je šest uporabnic pisalo prispevke na temo  »Kriza. Nevarnost ali priložnost.« V mesecu marcu 2014 smo se udeležile slovesne podelitve nagrad literarnega natečaja »Glas ženske«, ki je potekala v Gorici, v Italiji. Uporabnice so prejele priznanja za sodelovanje.

Janja Barić,  VDC Tolmin

POSTALI SMO TUJCI

Ljudje so postali ljubosumni. Gledajo, kaj imajo drugi. Pomembno pa je zdravje, sreča, ljubezen. Nekateri postanejo »faušeni«, gledajo samo nase. Bolje bi bilo, če bi se sosedje zbrali skupaj in se zmenili med seboj, si pomagali. Prej so bili sosedje bolj povezani med seboj. Takrat ni bilo televizije, radia. Tata mi je povedal, da je starejša soseda včasih pripovedovala pripovedke v vasi. Greli so se na krušni peči, luščili koruzo, prepevali in plesali. Kar zavrtela bi čas nazaj. Želim si, da bi bilo tudi danes tako, kot je bilo nekoč. Danes smo si kakor tujci. Postali smo bolj zaprti vase. Pogovarjamo se preko telefona in interneta. Tudi življenje danes živimo bolj hitro. Na hitro skuhamo, pospravimo. Premalo časa posvetimo družini, prijateljem. Pozabili smo na tisto, kar je res pomembno.

Darja, VDC Tolmin

UČASIH JE B’LO LEPO

Mene je blo strah, ko sm bla mihna. Zdej me pa ni več. Ko sm bla mihna,  je bil sneg do prsi. Zdaj je vse drgač. Sije sonce, lahko gremo na zrak in na kafe. Ko sm bla majhna, kave ni blo. Mama me je navadla kuhat kafe.  Mami sn nesla u postlo kafe. Mama je pledla »žakone«, jope, kape. In smo otroc nosil kar je mama spledla. Še žabice sm mela pledene.  Tist cajt ni blo trgovine. Neki je blo treba zmislit. Dans jim mame grejo u trgovino kupit. Mame dans ne pledejo več.  Učasih je blo drgač. Tist cajt je mela mama cajt. Zdej mame nimajo cajta za te reči. Škoda k’ ni cajta.  Otroc smo se igral in bli veseli. Jst mam prjateljce. Lepo je, ko se pogovarjamo in imamo radi.

Melanija, VDC Tolmin

DELO IN KRIZA

Preveč delavcev je izgubilo službe v državi. Kriva je država, da ne zaposli ljudi.  Hudo je, ker ljudje nimajo denarja za preživljanje družine. Ljudje so obupani. Potrebujejo pomoč in hrano od Rdečega križa. Za ljudi se je zbiralo darila za praznike. Veliko družin ne more na morje ali v hribe.  Želim si, da bi se dobilo več dela in zaposlilo vse ljudi. Kriza je dotaknila vso državo. Kriza se je dotaknila vseh ljudi v državi. Kriza se je dotaknila vseh ljudi po svetu. Lepo bi bilo, če bi se družine bolj povezale. Družine, ki imajo veliko denarja, nimajo vedno veliko ljubezni.

Mojca, VDC Tolmin

KRIZA JE PRILOŽNOST

Ljudje bi morali malo več razmišljati s svojo glavo. Tiste družine, ki imajo veliko denarja, bi morale malo več pomagati revnim družinam, ki so v hudih krizah. Izgubili so službe. Nimajo denarja za preživetje. Tudi v družini se veliko prepirajo in niso več taki lepi odnosi. Starši nimajo več časa za svoje otroke. Ljudje bi morali biti malo bolj pogumni. Imeli bi več volje. Mogoče bi se lahko sami zaposlili.

Silvana, VDC Tolmin

  LJUDJE SMO KOT METULJI

Težki časi so kot metulji,

ki letijo po zraku.

Metulji se razlikujejo po barvi.

Ljudje smo kot metulji.

Vsak človek nosi drugo barvo.

Iz teh barv lahko nastane mavrica.

Ljudje morajo stopiti skupaj.

Tako se vidi mavrica.

Skupaj bi postali lepi.

Skupaj bi postali močni.

Tadeja, VDC Tolmin

 

ČRNE MISLI

Črne misli ne dajo mi spati v meni.

V meni budijo mi žalost.

Da vesela bi bila kot kaplja rose mi sledijo moji prijatelji.

Jaz jim verjamem,  ker so kot plamen.

Laži so duša hrane.

Ljubezni ni prave brez laži.

Bog nebeški pošlji mi nazaj  te sanje,

ki sem sanjal jih nekdaj.

Veter nesi me v tisti čas,

in prinesi mi tiste lepe trenutke,

ki smo jih kradli kot orel v nočeh.

Čeprav tedaj smo se razšli, ostanimo naprej prijatelji.

 

Veronika, VDC Tolmin

 

 

Dostopnost