Odšli smo gledat reševalne pse.

Sebastjan nam je najprej razložil par stvari. Bolje je, če je pes mlad, ko začnemo s šolanjem. Vadimo vsak drugi dan po deset minut.Pokazali so nam kakšne vaje znajo .

Res so spretni!

Znajo rešiti ljudi iz ruševin, plazov, iščejo izgubljene v gozdu. Tudi mi smo se skrili v grmovje in Lori nas je dobila. Psi so bili zelo prijazni. Lahko smo jih  božali, se z njimi sprehajali in igrali.

Nama je bilo všeč!  

Sandra in KatjaVDC Tolmin 

S fundacijo Pot miru v Posočju smo se dogovorili, da si bomo z njihovim vodičem ogledali muzej na prostem na Kolovratu. 2. julija 2010 smo uresničili dogovor.

V lepem sončnem jutru smo se, pri informacijski tabli na Kolovratu, srečali z  ga. Urško in vodičko Katjo. Katja nam je za uvod predstavila dogajanja na tem področju v času I. svetovne vojne, ko je tu divjala Soška fronta.

Med sprehodom v pokritih strelskih jarkih, smo si lahko zelo živo predstavljali nečloveško trpljenje in nesmiselno umiranje vojakov na obeh straneh fronte. Pretresljiv je bil podatek, da so vojaki z obeh vojskujočih strani v kratkih obdobjih miru med seboj celo kartali in si izmenjavali cigarete. Ko pa je prišlo povelje z vrha za napad,  so se taisti možje morali med seboj pobijati.

Hoja po kaverni, v soju žepne svetilke in tipanje z nogami za slabo vidnimi stopnicami v poltemi, je povzročala  posebne občutke.

Na vrhu vzpetine Na Gradu ali po vojaško na koti 1114, kjer danes stoji mejni kamen med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, se nam je ponujal lep razgled na  okoliške hribe in naselja v dolini.

Izlet smo zaključili z željo, da se nikoli več ne bi ponovila  podobna morija, ki je vzela toliko nedolžnih življenj. Mnenja smo, da vojna ni nobena rešitev.

Ob tej priliki bi izkoristil priložnost in se še enkrat zahvalil ustanovi  Fundacija Poti miru v Posočju za sodelovanje, še posebej pa  smo hvaležni ga. Urški in vodički Katji, ker sta nam pričarali čudovit dan,  poln vtisov, ki so nas spremljali še več dni za tem.

Silvo Sovdat, delovni inštruktor 

Nastopil je čas poletja in temu primerna vročina julijskega sonca. Zato smo se v sredo, 6.7.2010 odpravili na reko Sočo, kjer smo se pobliže spoznali z jezerskim kanujem in z njegovim upravljanjem na vodi. Vsak uporabnik je imel tudi priložnost krajše vožnje s kanujem. Na Sočo smo odšli pod vasjo Prapetno (pri izlivu potoka Gadiče v reko Sočo). Spremljevalca sva bila Robert Perdih in Damijan Cvek, ki sem tudi lastnik jezerskega kanuja.

Za varnost je bilo poskrbljeno, saj je vsak uporabnik imel na sebi rešilni jopič in čelado. Celotno dogajanje je potekalo v dopoldanskem času med deseto in dvanajsto uro.Uporabniki, ki so se veslanja udeležili, so bili z aktivnostjo zadovoljni.

Damijan Cvek

V ponedeljek, 28. junija 2010 ob 10.00 uri, je pet uporabnikov Varstveno delovnega centra Tolmin obiskalo prodajalno obutve Žilnik v Tolminu. Prodajalna obutve Žilnik namreč praznuje pet let od odprtja trgovine v Tolminu. Kot obeleženje petletnega delovanja v Tolminu so  petim uporabnikom VDC Tolmin podarili obuvala. Vsak uporabnik si je lahko zbral obuvalo po svoji želji. Poslovodkinja prodajalne gospa Lojzka Černalogar in namestnica poslovodje Damijana Bensa sta uporabnikom svetovali pri pravilni izbiri čevljev, saj izbira kvalitetnega obuvala pripomore k udobni hoji. Izbira je bila težka, saj so nam bili všeč sandali, pa čevlji, tenis copati,… in še bi lahko naštevali glede na to da je izbira res pestra.  V zahvalo za njun trud sta Damijan Cvek in Tina Kogoj zaigrala na svoji kitari, tako da sta vsem obiskovalcem trgovine polepšala dan.

Naj dodamo še nekaj besed naših uporabnikov:

»Sandali so v redu. Sem jih pomeru. Prodajalke prijazne. Zadovoljen.«(Božo)

»Meni je blo dobro, »very good«. Prodajalke so se mi zdele fajn, prijazne. Lahko bi bilo več takih akcij.« (Jordan)

»V trgovini imajo čevlje. Prvič sem bil v tej trgovini. Lepo je blo.« (Davorin)

»Čevlje sem šel kupit. Dobro, dobro.« (Lucjan)

»Sem dobila sandale. Jih bom pokazala mami« (Andrejka)

Janja Barić in Aleksandra Božič

Varstveno delovni center Tolmin